Cerkev Sv. Hieronima je najbolj oddaljena podružnica šembijske župnije. Leži na vzhodnem pobočju Nanosa, pod Grmado, na nadmorski višini 1018 m. Zaradi svoje lege je lepo vidna daleč po Vipavskem, Krasu in tudi z morja. Podružna cerkev sv. Hieronima na NanosuV zvezi z njenim nastankom so se ohranile različne zgodbe in legende. Ena izmed teh je, da je na Nanosu, kjer danes stoji cerkev, v borni koči bival puščavnik Hieronim. K njemu se je po nasvete zatekalo obubožano ljudstvo, ki se je Hieronimu oddolževalo s hrano in najnujnejšimi življenjskimi potrebščinami. Hieronim pa je v zameno svojo hvaležnost izkazoval s tem, da je zanetil kres na Grmadi, kadar se je bližala huda nevihta. V zahvalo naj bi mu pod Grmado ljudstvo postavilo cerkev.
Po drugem izročilu pa naj bi Hieronim potoval v Rim in na hrbtu nosil kapelico; pot naj bi ga vodila čez strmi Nanos, kjer je počival ob neki skali ter se z roko naslonil nanjo, zaradi česar naj bi se poznali odtisi njegovih prstov, kapelico pa je pustil na kraju, kjer danes stoji cerkev.
Tretje izročilo pravi, da je cerkev sv. Hieronima stala v “borštu” pri Slavini, vendar jo je svetnik odnesel na Nanos, ker so se tihotapci iz Čičarije v nji skrivali in jo večkrat oskrunili.
Cerkev oz. kapela sv. Hieronima je v arhivskih listinah prvič omenjena l. 1360, kar zanesljivo priča o obstoju svetišča na Nanosu. Ni pa mogoče trditi, da je bilo na istem kraju in take velikosti, kot je danes. Sedanjo obliko in velikost je cerkev najverjetneje dobila ob koncu 16. oziroma v prvi četrtini 17. stoletja. Arhivske listine izpričujejo, da je bila cerkev z oltarji sv. Hieronima, sv. Ane, sv. Janeza Krstnika in sv. Egidija posvečena 15. septembra 1624. V naslednjih stoletjih je bila cerkev večkrat popravljana, saj je bila zaradi težjih vremenskih razmer, predvsem vlage, večkrat poškodovana, propadala pa je tudi zaradi različnih posegov lahkomiselnih ljudi, ki so v cerkvi iskali srečo s kopanjem zaklada. Nekdaj je imela cerkev tri bogate kamnite oltarje iz lepega marmorja, ki pa se razen glavnega oltarja niso ohranili.
Svojemu namenu je cerkev služila do druge svetovne vojne in še nekaj let potem, dokler ni bila opuščena. V letih 1984–85 so se začela prva dela, za njeno obnovo. Temeljita obnovitvena dela, ki so jo dvignila iz ruševin, so potekala v letih 1988–90. Ponovno je bila posvečena 16. septembra 1990.
Cerkev, ki je po svojem značaju romarska, je imela v preteklosti zanimivo vlogo, kakor je znano iz številnih zapisov. Zaradi njene vidnosti do morja so jo imeli posebno v čislih mornarji, ker naj bi jim služila kot kažipot. Po nekaterih zapisih naj bi cerkvi tržaški mornarji, po drugih pa tržaška grofovska družina, vsako leto naklonili večjo količino olja za vzdrževanje svetilke v tej cerkvi oz. v zvoniku, ki je služil kot nekakšen svetilnik za mornarje. Po drugih navedbah naj bi poleg cerkve stalo majhno gostišče za štiri menihe. Ti so imeli nalogo vsako noč kuriti z olivnim oljem, ki so ga pošiljali tržaški mornarji ter kriški in devinski ribiči, in jim tako omogočali orientacijo na morju.
Zvonik cerkve sv. Hieronima na NanosuJosip Brinar v svojem leposlovnem delu o volku Sivorju opisuje tudi cerkvico sv. Hieronima in piše, da je za vzdrževanje luči skrbela družina Reberščak iz obcestne hiše na Rebernicah. V enem od poročil o obnovljeni cerkvi pa je zapisano, da naj bi za luč skrbeli Abramovi z bližnje nanoške kmetije.
Sedanja obnovljena cerkev nima bistveno drugačne podobe kot prejšnja in je za tako odmaknjen kraj kar velika. Cerkev je preprosta. Ima eno ladjo, s triosminsko zaključenim prezbiterijem, zakristijo na levi strani in ob desno čelno stran cerkve prislonjen 15 m visok zvonik, v katerem sta dva zvonova. V notranjosti je cerkev deloma spremenjena, predvsem spričo dejstva, da je od prejšnje opreme ostalo bore malo. Glavni oltar je popravljen, vendar nekdaj kvalitetna baročna arhitektura ni popolna. V oltarni niši je slika klečečega puščavnika sv. Hieronima v molitvi pred križem, ki jo je naslikal akademski slikar Tomaž Perko. V prezbiteriju je bil postavljen tudi nov daritveni oltar iz marmornih plošč in dveh stebričkov. Na mestih nekdanjih stranskih oltarjev visita sliki sv. Ane z Marijo (levo) in sv. Janeza Krstnika (desno). Južno steno cerkve krasi upodobitev sv. Egidija, severno pa upodobitev Device Marije. Tudi te slike so delo akademskega slikarja Tomaža Perka.
V zadnjem delu cerkve so ob južni steni kamnite stopnice, ki vodijo v zvonik in na pevski kor. Leta 1994 je Društvo znanstvenih in tehničnih prevajalcev Slovenije postavilo kamnito spominsko ploščo svojemu zavetniku sv. Hieronimu pod korom na zahodni steni cerkve.
Cerkev je kmalu po obnovi postala priljubljena točka daleč naokrog in jo obiskujejo tako romarji, planinci, popotniki. Do cerkve vodi veliko poti. Najobičajnejše pešpoti vodijo iz Podnanosa, mimo korit in lovske koče do cerkve, z Razdrtega po položnejši poti do cerkve ali bolj strmi do Vojkove koče in nato do cerkve. Tretja možnost je iz vasi Lozice mimo “loziškega počivala” in lovske koče do cerkve, zadnja pa z vipavske strani preko Gradiške Ture čez nanoško planoto do cerkve. Mogoč je tudi dostop z avtomobilom prav do cerkve po poti, ki pelje iz Podnanosa, ali z vipavske strani skozi Sanabor do turistične kmetije Abram in nato naprej do cerkve.