Gručasta vasica Planina leži na planoti ob vznožju Mirne gore (1047 m). Skoznjo pelje cesta iz Vrčic na Mirno goro ter v Koprivnik in naprej v Kočevje. Pred 2. svet. vojno je bila vas središče obsežnejšega območja na jv. strani Kočevskega roga, kjer so v majhnih vasicah živeli Kočevarji. Planina je imela leta 1931 154 prebivalcev, šolo in župnijo. Kočevarji so se odselili novembra 1941. Zdaj na Planini ni stalnih prebivalcev, precej pa je nestalnih gozdnih in kmetijskih delavcev ter prebivalcev počitniških hišic. Na Planini je sedež revirnega vodstva Gozdnega gospodarstva Novo mesto, tam ima hleve za goveda in ovce tudi Kmetijska zadruga Črnomelj. Pri poslopju revirnega vodstva je na ogled zanimiva zbirka gozdarske opreme in orodja iz nekdanjih časov, v njem pa je na ogled stalna razstava o preteklosti Planine in razvoju gozdarstva na območju Mirne gore. Na vzhodni strani vasice stoji ob stari cesti proti Vrčicam cerkev sv. Elije, ki je bila med NOB precej poškodovana.
Planina je bila med NOB pomemben kraj. V župnišču je bila poleti 1942 partizanska bolnišnica, vendar so jo pred italijanskim napadom umaknili v roške gozdove. Na Planini sta bili tudi partizanska mizarska in tesarska delavnica ter kmetija, ki je oskrbovala partizanske enote. Italijani so med napadom 31. julija 1942 vas v celoti požgali. Hude boje z Italijani je 25. septembra 1942 tam bojevala Cankarjeva brigada in jih tudi pregnala. Od začetka 1944 do osvoboditve je v vasi deloval rekonvalescentni oddelek osrednje slovenske partizanske bolnišnice, o čemer priča spomenik ob cestnem križišču. Za potrebe te bolnišnice, namenjene predvsem invalidom, so na Planini ustanovili kmetijsko posestvo. V vasi je bil 20. aprila 1944 ustanovljen Invalidski pevski zbor, ki so ga sestavljali partizani rekonvalescenti; spominska plošča je na propadajoči hiši št. 2 nekaj korakov nad cesto ob poti na Mirno goro. Zbor, ki je do osvoboditve bival in vadil na Planini, je s partizansko in narodno pesmijo bodril borce, ranjence in prebivalce po vsej Beli krajini in na območju Kočevskega roga. Po osvoboditvi se je zbor preimenoval v Partizanski pevski zbor in deluje še dandanes.